Vodnik po vrstah kompresorjev z dinamičnim stiskanjem: centrifugalni in aksialni

Za centrifugalni kompresor je značilen radialni izstopni tok. Zrak se vpihuje v središče vrtečega se rotorja z radialnimi lopaticami. Centrifugalne sile ga potiskajo proti obodu rotorja. Zaradi radialnega gibanja zraka se hkrati zvišuje tlak in ustvarja kinetična energija. Preden se zrak pripelje v središče rotorja naslednje stopnje kompresorja, gre skozi difuzor in spiralo. Tu se kinetična energija pretvori v tlak.

Vsaka stopnja prevzame del celotnega dviga tlaka kompresorske enote. V industrijskih strojih največje tlačno razmerje stopnje centrifugalnega kompresorja pogosto ni večje od 3. Večja tlačna razmerja zmanjšujejo učinkovitost stopnje. Večstopenjski načini uporabe omogočajo možnost vmesnega hlajenja, s čimer se zmanjša potreba po moči. Več stopenj je lahko zaporedno razporejenih na eni gredi z nizko hitrostjo. Ta koncept se pogosto uporablja v naftni in plinski ali predelovalni panogi.

Ker je tlačno razmerje na stopnjo nizko, se za doseganje želenega tlaka uporablja veliko število stopenj in/ali več kompresorskih sklopov. Pri načinih uporabe stisnjenega zraka je v stopnje kompresorja vgrajen menjalnik visoke hitrosti, ki vrti rotorje na zobnikih visoke hitrosti. Rotor ima lahko odprto ali zaprto zasnovo.

Aksialni kompresor ima aksialni pretok, pri katerem zrak ali plin teče vzdolž gredi kompresorja skozi vrste vrtečih se in nepremičnih lopatic. Na ta način se hitrost zraka postopoma povečuje, hkrati pa nepremične lopatice pretvarjajo kinetično energijo v tlak. V kompresor je običajno vgrajen boben za uravnavanje, ki uravnava aksialni potisk.

Aksialni kompresorji so običajno manjši in lažji od enakovrednih centrifugalnih kompresorjev in običajno delujejo pri višjih hitrostih. Uporabljajo se za konstantne in velike prostorninske pretoke pri razmeroma zmernem tlaku, na primer v prezračevalnih sistemih. Zaradi visoke hitrosti vrtenja so povezani s plinskimi turbinami za proizvodnjo električne energije in pogon letal.